Ponedeljek, 11. 3. 2013, 11.49
6 let, 8 mesecev
David Bowie
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
1
Verjetno bi si težko predstavljali še večje navdušenje kot to, ki je spremljalo 66. rojstni dan Davida Bowieja. Glasbena legenda, ki je devet let po srčnem infarktu in deset let po zadnjem albumu napovedala novega, je bila, verjetno tudi zaradi govoric o slabem zdravstvenem stanju, sprejeta nazaj na sceno s toliko ljubezni in pričakovanja, da je imel album The Next Day vse pogoje, da razočara.
Pa ni. Čeprav je album kot celota daleč od tistih občutkov, ki jih vzbuja prvi singel Where Are We Now, se zdi, da je Bowie nadaljeval tam, kjer je ostal pred desetimi leti. Pri spevnem, a otožnem rocku z malo elektronike in spogledovanja z drum'n'bass ritmi ter tokrat z nekoliko več saksofona. A The Next Day je za glasbenika, ki so ga številni že pokopali, presenetljivo ekstrovertiran.
Že naslovna skladba, v kateri prepeva, da je tukaj in še ne umira (Here I am, not quite dying), je poskočnica z večkrat nasnetimi vokali in skoraj skandirajočim refrenom, njena temačnost pa se stopnjuje v bluesovsko skladbo Dirty Boys, ki s svojimi pihali kar malce spominja na Morphine. A pri The Stars (Are Out Tonight) se vzdušje začne spreminjati, saj skladbe vedno bolj spominjajo na njegove zgodnje stvaritve, sploh zaradi melodičnih kitarskih vložkov, na primer v Valentine's Day. Ta je ena od bolj toplih skladb na albumu, sploh zaradi spremljevalnih "šalalala" vokalov in kitarske melodije, za katero se zdi, da se na albumu bežno pojavi še nekajkrat.
In čeprav se Bowie vmes vrne v svojo eksperimentalno poskočno elektroniko, kot na primer v izjemni If You Can See Me, ki v svoji melodični disonanci spominja na TV on the Radio, so skladbe, ki na albumu najbolj navdušujejo, tiste, v katerih slišimo retro Bowieja iz sedemdesetih in začetka osemdesetih let, kako se spopada z življenjem na Zemlji v novem tisočletju, na primer v (You Will) Set the World On Fire, še enem od vrhuncev albuma.
The Next Day je morda res skrajno bowiejevski album in številni legendi, kakršen je 66-letni vesoljec, ne morejo zameriti veliko. Marsikateri glasbenik po 24 albumih nima več veliko povedati, a The Next Day je eden tistih albumov, ki v veliki meri upraviči visoka pričakovanja, pa tudi Bowiejevo vztrajanje.
