Druga kariera
Nedelja, 5. 5. 2024, 13.01
1 teden, 6 dni
Druga kariera (359.): Tom Kočevar Dešman
Tom Kočevar Dešman je pred časom zavrnil mamljivo ponudbo
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
6,34
Tom Kočevar Dešman je pred kratkim precej nepričakovano ostal brez dela.
"V nekem trenutku sem imel vsega dovolj," se spominja Tom Kočevar Dešman, nekdanji uspešen slovenski teniški igralec, ki pa se je zelo dobro znašel v svoji drugi karieri. Do danes je sodeloval z nekaterimi vrhunskimi igralkami in ob tem spoznal marsikaj zanimivega.
Tom Kočevar Dešman je nekdanji slovenski teniški igralec, ki ima izkušnje kot malokateri nekdanji slovenski športnik. Že med svojo športno kariero in tudi po njej je sodeloval z dvema vrhunskima teniškima igralkama in na ta način spoznal zanimivo ozadje vrhunskega ženskega tenisa. Zavrnil pa je tudi mamljivo ponudbo danes ene največjih teniških zvezdnic, a mu vsekakor ni žal. Sam je dolgo časa trdil, da se ne bo podal v trenerske vode, a ga je vseeno potegnilo v vse prej kot lahek posel. Gre namreč za posel, ko lahko čez noč ostaneš brez službe.
Bil je tudi uspešen kot teniški igralec, a v karieri mu ni uspel preskok, da bi igral na najvišji ravni. Tom je bil na lestvici ATP najvišje uvrščen na 349. mestu. Velikokrat je bil član slovenske državne reprezentance v Davisovem pokalu in doletela ga je tudi čast, da je bil leta 2021 proti Paragvaju prvi mož slovenske reprezentance. Ob vsem tem brez dlake na jeziku pove, da je tenis zelo drag šport. In kaj predlaga mladim teniškim igralcem?
Ali ste trenutno v tujini ali doma?
Doma sem. Trenutno sem brez igralke ali igralca. Pred tremi tedni sem zaključil sodelovanje z latvijsko teniško igralko, kar je bilo precej nepričakovano. Tako je v tem športu in nikoli ne veš, kaj bo jutri. Prek svojih agentov iščem novo sodelovanje, ne ravno aktivno … Vzel sem si nekaj časa prosto in si vzel čas. Včasih tudi to prav pride. Zatem grem spet v akcijo.
Nikoli si ni mislil, da se bo vrgel v trenerske vode.
Ali ste se trenutno povsem odklopili od tenisa?
Moram povedati, da turnirja v Madridu in ostalih turnirjev sploh ne spremljam, tako da sem se povsem odklopil od tenisa. No, pravzaprav se nisem čisto odklopil, ker v Sloveniji vseeno delam s perspektivnim 16-letnim fantom iz Novega mesta. Z njim delam eno leto in je zelo prilagodljiv. Ve, da sem vpet v profesionalni tenis. Vseeno ohranjam stik s slovenskim tenisom, a večinoma sem delal s tujimi igralkami.
Svoj zadnji uradni dvoboj ste odigrali januarja leta 2022. Ali ste takrat že vedeli, da je to vaš zadnji uradni dvoboj v karieri?
Nisem kar naenkrat nehal. Že prej sem delal kot sparing partner z Garbine Muguruzo, potem sem začel delati tudi z Jeleno Ribakino. Takrat še kot sparing partner, proti koncu tudi kot pomočnik trenerja in sparing partner. Skratka, prišel je dan, ko sem začutil, da je to to.
Moram povedati, da je na nižji ravni, kot so turnirji serije Futures in Challenger, zelo težko. Na tej ravni ni toliko prihodkov in potem moraš zraven delati celo vrsto stvari, da si lahko to privoščiš. Če na vse turnirje hodiš sam, je to kar utrujajoče. V nekem trenutku sem imel vsega dovolj in glede na to, da sem v teh letih v svetovnem tenisu nabral veliko poznanstev, sem to izkoristil. Bilo je spontano in tudi ta tranzicija je bila mehkejša.
"V tenisu je vse povezano s financami."
Kaj vam je, ko danes pogledate nekoliko z distance, manjkalo, da bi naredili preskok na višje turnirje? Ali vam je kaj žal?
Zagotovo mi je žal, ampak glede na pogoje … Na podlagi tega je bil to mogoče nek maksimum. Trenerji, ki delamo na najvišji ravni tenisa, kot sta Blaž Kavčič, Mike Urbanija … Mi bi si samo želeli, da bi takrat imeli takšne trenerje, kot smo mi. Predvsem trenerje s toliko znanja in izkušnjami. Zadnjih osem let je bil moj trener Gorazd Gavrilov. Od njega sem se veliko naučil. Tudi kar se tiče trenerskega dela. Pravzaprav je on neke vrste moj mentor. Če me karkoli zanima, bo on prvi človek, ki ga bom poklical.
Ne morem reči, da sem imel slabega trenerja, daleč od tega. V tenisu je vse povezano s financami, in če si lahko privoščiš trenerja, ki potuje s teboj, bo dal on veliko več od sebe in ti pomagal glede tenisa. Drugače je, če imaš trenerja, ki ga plačuješ na uro. Od njega potem ne moreš pričakovati, da bo dal od sebe 150 odstotkov. V tenisu je pač tako. Zdaj vidim, da mi je za marsikatero stvar žal. A če pogledam realno, si tega nisem mogel privoščiti, ali nisem bil dovolj dober ali morda nisem izkoristil vseh priložnosti. Tako, kot je, je super.
Tom Kočevar Dešman v družbi Blaža Kavčiča in Grege Žemlje
Kar nekaj let ste igrali za slovensko reprezentanco v Davisovem pokalu. Leta 2021 ste bil tudi prvi igralec proti tekmi v Paragvaju, ko ste zmagali. Koliko vam to pomeni?
Na Davisov pokal imam zelo lepe spomine. Vedno smo se imeli lepo. S fanti smo se vedno lepo razumeli in še vedno se. Mogoče manjka še kakšna pomembnejša zmaga. Žal mi je tekme, ko sem igral proti Joau Sousi na Portugalskem. Dobil sem prvi niz in v drugem nizu sem imel tudi nekaj možnosti … Tam se je pokazalo, zakaj je bil on tako visoko uvrščen, jaz pa sem bil tam, kjer sem bil. Spominjam se, da me je tista tekma izčrpala tako fizično kot tudi psihično. Kar nekaj dni sem bil precej utrujen, on pa je na naslednjem turnirju prišel do polfinala.
Ali ste se sicer že v času kariere spogledovali s trenerskim poslom?
Govoril sem že, da si nikoli nisem predstavljal, da bom trener. Vseskozi sem govoril, da mi ta poklic ne ustreza in da zagotovo ne bom trener. Zdaj pa se je tako odvilo, da mi je to lepo delati. Vidim neke stvari, ki jih prej nisem, in to me vleče naprej. Predvsem delo z motiviranimi športniki. Zaradi tega se še vedno vidim v vrhunskem tenisu. Ne morem pa reči, da bom na dolgi rok delal samo to. V tem se vidim še nekaj let, potem pa bo zagotovo v prvem planu družina. Ustalil se bom tukaj in nekoliko več delal z našimi igralci. Rad bi še nekaj naredil. To mi manjka za svojo zadoščenje. Torej, da delam z igralko ali igralcem, ki dela na najvišji ravni tenisa in želi ob tem narediti rezultat. Otrok še nimam, ampak bo tudi to kmalu. Skratka, ne vidim se kot trener, ki bi potoval vse življenje in bil od doma 50 tednov na leto. Kar nekaj takšnih poznam in to ni zame. Karakterno in osebnostno se ne vidim v tej vlogi in že prej sem veliko potoval kot igralec.
Na turnirje najvišje ravni se mu ni uspelo prebiti.
Ste pa v času kariere doštudirali tudi športni management na Danskem. Zakaj ravno tam?
To je bila zadeva preko FIFPro, torej preko združenja nogometašev. To univerzo je naredil rokometaš Vid Kavtičnik, mislim, da tudi Suad Fileković in še kar nekaj naših športnikov. Izvedel sem za ta program, ki je bil praktično brezplačen. Študij sem dve ali tri leta nazaj končal, tako da imam zdaj papir.
Ali ste si od nekdaj želeli dokončati študij?
Sam niti ne toliko, za to je bolj navijala moja mama, za kar sem ji danes res hvaležen. Takrat nisem bil najbolj za to, ker sem menil, da bom v športu in da tega ne potrebujem. Ko sem končal študij, pa lahko rečem, da sem bil kar vesel (smeh, op. p.). Vseeno sem se iz tega nekaj naučil in to je dobro tudi za samozavest in motivacijo.
Garbine Muguruza je pred kratkim končala svojo športno pot. Kar nekaj časa je z njo sodeloval naš sogovornik.
Sicer pa ste še v času svoje kariere pomagali pri treningu nekaterih vrhunskih igralk, med drugim tudi Garbine Muguruza, nekdanji prvi igralki sveta, ki je pred kratkim uradno končala športno pot. Ali sta bila ob njenem uradnem slovesu v stiku?
Ne, nisem bil. Sicer sem z njo delal od leta 2016 do 2019. Leta 2022 sem znova z njo naredil nekaj priprav, ampak dosti hitro po tistem je zaključila. Več kot eno leto ni tekmovala. Sam se namreč zelo dobro razumem s Conchito Martinez, ki je bila njena trenerka. Z njo sem še vedno veliko v stiku. Ona mi zelo pomaga, kar se tiče določenih stvari v tenisu. Od leta 2020 pa do lani sem sodeloval z Jeleno Ribakino.
Kako je biti sparing partner prvi igralki sveta in dvakratni zmagovalki turnirjev za grand slam? To verjetno ni kar tako, kajne?
V vseh teh ekipah so vloge znane, zelo lepo so razdeljene in sam nikoli nisem imel težav s tem. To sem vedno cenil in spoštoval. Nikoli nisem bil preveč pameten in trenerjem vsiljeval svojega mnenja. Povedal sem, če me je kdo kaj vprašal. Garbi (Garbine Muguruza, op. p.) je zelo zanimiva. Ima karizmo in lahko rečem, da sva se zelo dobro razumela. Kljub temu da so bili kakšni treningi, ko je prišla in odšla s treninga brez pozdrava (smeh, op. p.). Na najvišji ravni tenisa se hitro naučiš, da je to nekaj povsem normalnega. Glede na to, da me je po treh letih znova poklicala, sem verjetno naredil dober vtis.
Tom Kočevar Dešman v družbi Jelene Ribakine
Kako pa je bilo sodelovati z Jeleno Ribakino?
Jelena je zares v redu punca. Tiha, delovna in mirna. Gre za tipičen vzhodnjaški karakter. Ona je res "mašina". Brez težav je pripravljena delati po osem ur na dan, medtem ko je bilo pri Garbi tega veliko manj. Količina treningov je bila manjša, ampak tega niti ni potrebovala. Veliko je odvisno od igralke. Tudi pri moških je tako. En ima dovolj, da trenira eno uro na dan, drugi veliko več.
Ravno zdaj sem delal z igralko iz Latvije Darjo Seminestajo. Dekle je pripravljeno trenirati po štiri ure tenisa na dan, poleg tega pa še delati treninge za kondicijo. Pri marsikom to sploh ne pride v poštev. Tudi med turnirji veliko trenira … Na tem mestu se mora trener znati prilagoditi. Videl sem, da je trenerstvo večinoma psihologija. Da veš, na kateri gumb je treba pritisniti v določenem trenutku. Še posebej če delaš z dekleti. Z njimi se je treba veliko pogovarjati. Za moške ne vem, ker z njimi nimam izkušenj. Že od začetka mi je bolj blizu delo z dekleti in tudi v prihodnje se vidim na WTA turneji.
Pri Emmi Raducanu ni bil pravi trenutek za sodelovanje, zato jo je tudi zavrnil in danes mu ni žal.
Ali drži, da ste zavrnili ponudbo Emme Raducanu, pri kateri bi delali za poln delovni čas? Ali vam je danes žal?
Da, to je zanimiva zgodba. Ponudba je prišla malo pred tem, ko je zmagala na OP ZDA. To je bilo obdobje, ko sem želel igrati še zase, in danes mi ni žal. Ponudba ni prišla v pravem trenutku. Vemo, da je po zmagi na OP ZDA zamenjala celo ekipo, in dvomim, da bi jaz ostal. Pogoj je bil tudi, da se preselim v London. To bi pomenilo, da me ne bi bilo nič doma in bi moral biti vseskozi z njo. Plača je bila tudi bolj tako. Kot sem rekel, ni bil pravi trenutek in mi tudi ni žal. Jaz verjamem, da se stvari zgodijo z razlogom. Nekaterih stvari ne moreš prehitevati. Morda mi je danes žal, da se nisem s tenisom nehal ukvarjati kakšno leto prej.
"Vsega se lotevam dovolj umirjeno, in ko se dela, sem stoodstotno posvečen delu. Morda je to tisto."
Očitno ste pri igralkah priljubljeni. Zakaj menite, da se odločajo za vas?
Treba je vprašati njih, zakaj si me želijo v ekipi. Ko sem bil sparing partner, je bilo to zaradi mojega sloga igre. Kar se tiče trenerske vloge, pa je tako, da se rad stvari lotim celostno in da ima igralka ali igralec pokrit celoten spekter tenisa. V vsem tem je samega tenisa 30 odstotkov, vse ostalo so prehrana, kondicija, fizioterapija … Vsega se lotevam dovolj umirjeno, in ko se dela, sem stoodstotno posvečen delu. Morda je to tisto. Zdaj se bo kmalu videlo, koliko časa bom potreboval, da bom lahko začel sodelovati z novo igralko.
Ali vas kdo pokliče, ko ste pri nas?
Ne bom rekel, da me slovenski prostor ne zanima, ampak me nihče niti ne pokliče. Sem takšen, da se ne želim nikamor siliti. Če me bo kdo poklical, bo super, a za zdaj me ni še nihče kontaktiral. Pripravljen sem delati z našimi, ampak trenutno me še vleče v tujino. Kot sem rekel, naslednji dve ali tri leta bi bil rad osredotočen na najvišjo raven tenisa. Rad bi delal oziroma treniral igralko na vseh štirih turnirjih za grand slam. Mislim, da bi s tem zadovoljil svoje potrebe. Potem pa bomo videli, kam me bo zanesla pot. Zagotovo pa bo to tenis. Vedno bolj me zanima tudi pickleball. Mogoče bo to neka nova stvar izven tenisa.
Glede na vse, kar ste mi zdaj povedali, se zdi, da je delo teniškega trenerja težko.
Da, ni lahko. Zato sem tudi rekel, da bi v tem delal še dve ali tri leta, potem pa bi se rad malo ustalil in imel malo več sigurnosti. V tenisu je tako, da me lahko nekdo pokliče takoj, čez eno leto ali pa me sploh nihče ne pokliče. Ni lahko. Ko pa je delo, je prijetno, a se je treba ob tem zavedati, da imaš ob takšnem delu težko družino in veliko si od doma.
Tom Kočevar Dešman nam je razkril, da je v vlogi trenerja na najvišji ravni mogoče dobro zaslužiti.
Kako je z zaslužki v tem poslu, je delo teniškega trenerja dobro plačano?
Na ravni WTA lahko rečem, da je dobro plačano. Odvisno je tudi, kako se dogovoriš. Če bi to delal prihodnjih deset let, je zagotovo mogoče zaslužiti do te mere, da ti ni treba prav veliko delati. A kot sem rekel, odvisno je, kako si dogovorjen za plačilo. Nekateri imajo večjo fiksno plačo in prejemajo manjše odstotke od denarnih nagrad, nekateri sploh nimajo teh odstotkov. Nekateri pa imajo zelo majhno fiksno plačo in velike odstotke od nagrad. Zelo različno je.
Kako pa gledate ne slovenski tenis? Trenutno je opaziti kar veliko generacijsko luknjo.
Lahko bi rekel, da pri nas moškega tenisa ni. Zelo vesel sem, da se vsaj Bor Artnak nekako drži. Zdi se mi, da je naredil pravilno potezo, da je odšel trenirati v ZDA, saj pri nas dobesedno nima s kom trenirati. Imamo tudi Žigo Šeška in Svita Suljića. Generacijska luknja je velika, ampak imamo vsaj dva mladinca, ki zmagujeta mladinske turnirje.
In nenazadnje tudi pri dekletih nimamo nič. Ko bosta Kaja Juvan in Tamara Zidanšek končali s tenisom … Dobro, tukaj je tudi Veronika Erjavec, ampak med mlajšimi dekleti nimamo nič.
Tenis je postal drag šport. Sam pri sebi sem računal, da z vsemi podražitvami in inflacijo ne vem, ali bi lahko izpeljal svojo sezono. Vse je postalo dražje in je dejansko ne bi mogel izpeljati. Tenis je zelo povezan z denarjem, vedno bolj. In žalosten sem, da je tako.
Ali bi sicer mladim svetovali, da se ukvarjajo s tenisom?
V tenisu se lahko veliko naučiš. Naučiš se, da nič ne pride zlahka. Za življenje te tenis nenormalno veliko nauči. Sem pa vedno večji zagovornik tega, da gre igralec, če je vsaj približno dober, na študij v ZDA. Ko končaš šolo, si star 22 let in imaš pred seboj veliko časa in potem poskusiš. V ZDA je veliko možnosti, tako da sem velik zagovornik tega. Tenis je lep šport, ampak na profesionalni ravni je, milo rečeno, zelo zahtevno. Poleg tega se osamosvojiš in znaš poskrbeti sam zase.
Kako gledate na svetovni tenis? Federer je končal, Nadal se poslavlja, tudi Đoković ne bo prav dolgo igral …
Še leto ali dve nazaj sem bil v skrbeh, ampak glede na to, da imamo zdaj Carlosa Alcaraza in Jannika Sinnerja, mislim, da smo lahko mirni. To sta igralca, ki bosta poskrbela za popularizacijo tenisa v moškem delu tenisa. Dejstvo je, da je pri tenisu pomembno delo in ni bližnjic.
Emma Raducanu
Kako gledate na ženski tenis? Zdi se, da je Emma Raducanu še danes velik magnet za ženski tenis.
Ona je marketinško zanimiva, ker je agencija iz nje naredila takšen produkt. Dvomim, da je lahko ona prva igralka sveta. Glede na to, kako močno udarjajo igralke, kot so Arina Sabalenka, Iga Swiatek in Jelena Ribakina. Tudi ženski tenis gre zmeraj bolj v smeri moškega tenisa. To so namreč dekleta, ki udarjajo servis povprečno 185 kilometrov na uro. Vse gre v to smer. Dekleta danes tudi veliko več trenirajo, bolj profesionalno. Okrog Jelene so res pravi strokovnjaki. Predvsem kar se tiče kondicije in fizioterapije. V zadnjih letih je šel profesionalizem za kar nekaj stopničk višje, kot je bilo pred sedmimi ali osmimi leti.
Preberite še:
